Wir verwenden Cookies, um die Benutzerfreundlichkeit dieser Webseite zu erhöhen (mehr Informationen).

Slowenische Verteilschriften

 Share

Prof. Dr. Werner Gitt

Kdo je Stvarnik?

An verschiedenen Beispielen wird die Genialität der Schöpfung dargestellt. Als Wissenschaftler erklärt Prof. Dr. Werner Gitt, dass die unglaubliche Information, die in der ganzen Schöpfung steckt, einer intelligenten Quelle bedarf. Diese Quelle ist Gott selbst. Die Wissenschaft kann nur das "Was" analysieren, nicht aber das "Woher".

Das "Am Anfang schuf Gott Himmel und Erde" der Bibel gibt uns eine Antwort auf die Frage nach der Herkunft des Lebens. Der Gedanke, Gott hätte durch Evolution geschaffen (die so genannte "Theistische Evolution"), untergräbt die Autorität der Bibel und ist mit dem christlichen Glauben unvereinbar. Die Bibel zeigt deutlich, dass Jesus der Schöpfer ist. Jesus hat die Menschen geschaffen und liebt sie hingebungsvoll. Darum lädt Jesus dazu ein, diese Liebe anzunehmen.

Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen!

8 Seiten, Best.-Nr. 123-28, Kosten- und Verteilhinweise | Eindruck einer Kontaktadresse


Kdo je Stvarnik?

Svet, ki ga lahko opa­zu­jemo

Če pogle­damo v svet živih bitij, bomo opa­zili načrte, ki so v zelo veliki meri narav­nani na neka­tere cilje: gla­vač, ki je sesa­lec, je tako opre­m­ljen, da se lahko potap­lja 3000 met­rov glo­boko, ne da bi pogi­nil zaradi potap­lja­ške bole­zni, detel pa udarja z moč­nimi udarci v dre­ve­sno deblo, ne da bi pri tem utr­pel mož­gan­ski pret­res.

Od polne spo­sob­no­sti orga­nov (npr. srca, jeter, led­vic) je v večini pri­me­rov odvi­sno živ­lje­nje. Neraz­viti organi in tak­šni, ki bi se šele raz­vi­jali ali bi bili napol raz­viti, so brez vre­d­no­sti. Kdor tukaj raz­mi­š­lja v smi­slu dar­vini­zma, mora vedeti: evolu­cija ne pozna nobene ciljne per­spe­k­tive v smeri organa, ki bi poz­neje nekoč delo­val.

Veliko ptic selivk ima na raz­po­lago avto­pi­lota, ki jih neo­d­vi­sno od vre­mena in dneva ter noči natan­čno pri­pelje do cilja. Pro­senka recimo leti z Alja­ske na Havaje, da tam pre­zi­muje. Poraba ener­gije 70 gra­mov maš­čobe za polet 4500 kilo­met­rov je zelo natan­čno izra­ču­nana, in z 6,8 gra­mov rezerve je pos­krb­ljeno za pri­mer nas­prot­nega vetra.

Bro­d­nik živi na zunan­jem robu zavite apnen­ča­ste lupine, katere not­ranj­ščina je raz­de­l­jena v pre­kate. Ti se v odvi­s­no­sti od vsa­ko­kra­tne glo­bine potap­lja­nja napol­nju­jejo s pli­nom, tako da žival veno­mer lebdi. Naše moderne pod­mor­nice proti temu učin­ku­jejo nero­dno in nebog­ljeno. Te živali se po navadi gib­ljejo v glo­bi­nah prib­li­žno 400 met­rov, ponoči pa se dvi­gajo na glo­bino 100 met­rov.

Neka­tere mikros­kop­sko maj­hne bakte­rije imajo vgra­jene elek­tron­ske motorje, ki jih lahko s pomo­čjo proto­nov pogan­jajo nap­rej in nazaj. Na tako nep­red­sta­v­ljivo maj­hnem pro­s­toru reci in piši zgolj šest mili­jar­dink kubič­nih mili­met­rov ima bacil koli šest tak­šnih motor­jev, las­tno elek­trarno za proi­z­va­ja­nje toka, raču­nal­ni­ški sis­tem in ne maj­hno šte­vilo kemi­č­nih tovarn.

Vsaka živa celica je za deseti­ške potence bolj kom­pli­ci­rano in geni­alno obli­ko­vana kakor vsak od člo­veka sesta­v­ljen stroj. V njej isto­ča­sno poteka tis­toče ure­je­nih in časo­vno med­se­bojno usklaje­nih kemij­skih pro­ce­sov.

V mole­ku­lah DNA živih celic je mogoče najti naj­ve­čjo člo­veku znano gos­toto infor­ma­cij. Koliko žep­nih knjig bi lahko s pomo­čjo te teh­nike shra­nje­va­nja spra­vili na gla­vico bucike, če bi ta bila ses­tav­ljena zgolj iz snovi DNA? Shra­nili bi lahko 15 bilijo­nov izvo­dov! Če bi jih polo­žili dru­gega na dru­gega, bi dobili kup z višino 200 mili­jo­nov kilo­met­rov, to pa ustreza več ko 500-kra­tni odda­lje­no­sti od zem­lje do lune (= 384 000 km).

V našem vesolju je prib­li­žno 1025 zvezd (= enica s 25 ničlami). Nobeno člo­ve­ško živ­lje­nje ne zado­s­tuje, da bi jih lahko pre­š­teli. Če bi za šte­tje teh zvezd upo­ra­bili zelo hiter raču­nal­nik, ki lahko na sekundo izvede deset mili­jard račun­skih ope­ra­cij, bi ta za to nalogo pot­re­bo­val 30 milijo­nov let.

Če si ogle­damo samo teh nekaj pri­me­rov, se vsak mis­leč člo­vek začne vpra­še­vati po izvoru vseh teh geni­al­nih načr­tov. Od mno­gih sodo­b­ni­kov spre­jeta evolu­cija ni upo­ra­ben odgo­vor, ker vidi temelj vsega izklju­čno v mate­riji – tudi tako obse­žen kom­pleks infor­ma­cij v celi­cah, dušo in zavest. Nara­vni zakoni infor­ma­cije nam sami pra­vijo, da je infor­ma­cija nekaj nemate­ri­al­nega in da zaradi tega vedno pot­re­buje inteli­gen­ten vir, torej začet­nika, ki ima voljo. Inteli­genca in mod­rost, ki se izra­žata v delih stvar­s­tva, sta narav­nost veli­ča­stni. Skle­pa­nje iz del stvar­s­tva na stvar­jenj­skega počet­nika je zato­rej nujno. Vpra­šamo se lahko:

Kje naj­demo zave­zu­joč odgo­vor?

V okviru nara­vos­lo­vja je mogoče zgolj to, da razis­ku­jemo res­nič­nost pro­s­tora in časa, ki nas obda­jata, z raz­nimi meto­dami merje­nja in tehta­nja. Tako lahko obrav­na­vamo samo »kako« ustvarje­nega, ne pa »od kod«. Odgo­vor na drugo vpra­ša­nje je zunaj vsega člo­veš­kega nap­re­za­nja in ga zato lahko daje samo začet­nik sveta sam. Božja beseda – Sveto pismo – nam že v svoji prvi vrs­tici daje ta odgo­vor: »Na zače­tku je Bog ustvaril.« To dobro ustreza zgor­nji zah­tevi po inteli­gent­nem viru.

Kdo je oseba Stvar­nika?

Bog je bil pred vsem. Pre­den so bili pro­s­tor, čas in mate­rija, je bil On tisti, ki je delo­val. Če si ogle­damo samo prvi sta­vek Sve­tega pisma, potem ta vzbuja vtis, kakor da bi bil Stvar­nik samo Bog Oče. Odlo­čilni namig, da ni zgolj On ta stvar­nik, izhaja že iz poro­čila o stvarje­nju: »Nare­dimo člo­veka po svoji podobi« (1. Moj­ze­sova knjiga 1,26). Tudi Sveti Duh je udele­žen; nje­govo sodelo­va­nje lahko raz­be­remo iz druge vrs­tice poro­čila o stvarje­nju: »...duh Božji je vel nad vodami.« Sveto pismo ne ime­nuje vsega naen­krat; pogo­sto nas infor­mira korak za kora­kom. V Novi zavezi se vpra­ša­nje »kdo« natanč­neje razo­dene. Tako je po Prvem Pismu Korin­ča­nom 8,6 Jezus Kri­s­tus jasno vklju­čen v stvarje­nje: »Za nas je ven­dar en Bog, Oče, iz kate­rega je vse, mi pa zanj, in en Gos­pod Jezus Kri­s­tus, po kate­rem je vse in mi po njem.«

Heb­rej­ska beseda »Elo­him« v 1. Moj­ze­sovi knjigi 1,1 je mno­žin­ska oblika za Stvar­nika Boga. Ob vsa­kod­nev­nem dogodku si lahko pona­zo­rimo stvarje­nje s pomo­čjo pris­po­dobe: pel­jemo se kot dru­žina z avtom k pri­jate­l­jem. Če se bliža čas pov­ra­tka, rečem kot dru­žin­ski oče: »Zdaj se hočemo pel­jati domov.« Tudi če govo­rim v mno­žin­ski obliki, to ven­dar pomeni: samo eden bo sedel za vola­nom in bo res­ni­čno vozil. Drugi dru­žin­ski člani prav tako sedijo v avtu – torej tudi »pel­jejo« –, čep­rav samo voz­nik akti­vno uporab­lja volan, pedal za plin in zavore.

Ta medla slika nam lahko pos­re­duje pogled, ki ga nam daje Sveto pismo na tis­tega, ki stvarje­nje izvaja. Po Jezusu Kri­s­tusu je Bog ustva­ril svet. Tako je to jasno pove­dano v Pismu Heb­rej­cem 1,2. Zače­tek Jane­zo­vega evan­ge­lija prav tako doku­men­tira, da ima vse, kar obstaja, svoj izvor v Jezusu: »Vse je nas­talo po njej [ = po Besedi = po Jezusu] in brez nje ni nas­talo nič, kar je nas­talo« (Janez 1,3).

Jezus Kri­s­tus je Stvar­nik

O Jezu­so­vem delo­va­nju pri stvarje­nju beremo nap­rej v Pismu Kolo­ša­nom 1,16-17: »Kajti v njem [= Jezusu Kris­tusu] je bilo ustvar­jeno vse, kar je v nebe­sih in kar je na zemlji, vidne in nevi­dne stvari, tako pre­stoli kakor gos­pos­tva, tako vla­dar­s­tva kakor obla­sti. Vse je bilo ustvar­jeno po njem in zanj. On je obsta­jal pred vsemi stvarmi in v njem je ute­me­l­jeno vse.« V vid­nem, mate­ri­al­nem svetu, ni nič, kar ne bi bilo ustvar­jeno po Jezusu. Ogro­mni koz­mos z mili­joni in mili­joni galak­sij, je tu prav tako vklju­čen kakor tudi naj­bolj fini detajli v delo­va­nju žive celice ali stru­k­turna ses­tava atoma. Jezus ni zgolj začet­nik vsega mikro­ko­z­mosa in makro­ko­z­mosa; vse to ima tudi v popolni obla­sti.

Poleg tega je tudi to, kar je za nas še nevi­dno, nare­jeno po Jezusu. Oži­vil je nebesa z nešte­timi bitji, ki jih Sveto pismo ime­nuje angele. Kakor je vse v Božjem stvar­s­tvu mno­govr­s­tno in hkrati ure­jeno, tako to velja tudi za nevi­dni svet, kakor kažejo izrazi pre­stoli, gos­pos­tva, vla­dar­s­tva in obla­sti.

Jezus ni samo Stvar­nik, tem­več tudi ohra­nje­va­lec tega sveta. Vse ima v njem svoj obstoj. Svet po svo­jem stvarje­nju ni ostal pre­puš­čen sam sebi, tem­več ga nje­gova mogo­čna Beseda nosi in vzdr­žuje. Tako se nam ni treba bati pred kak­šno koz­mi­čno katas­trofo zaradi koli­zije zvezd ali izgo­re­va­nja in ohla­di­tve sonca. Jezus vzdr­žuje svet do svo­jega ponov­nega pri­hoda. Člo­vek ni nastal pri nobeni lote­rij­ski igri, kakor je menil nobelo­vec Jacques Monod, ampak smo bili ustvar­jeni z nekim cil­jem in s trd­nim name­nom – za Jezusa! Brez tega cilja bi zgre­šili svoje živ­lje­nje.

Jezu­sova dejav­nost pri stvarje­nju v Stari zavezi

V Pre­go­vo­rih 8,22-24 + 30 piše [o Božji Mod­ro­sti, ki pa je Jezus sam, op. prev.] takole: »GOS­POD me je imel v zače­tku svo­jih poti, pred svo­jimi pra­dav­nimi deli. Bila sem zas­no­vana od veko­maj, od zače­tka, pre­den je bila zem­lja. Bila sem spo­četa, ko še ni bilo pra­vo­do­vja, ko še ni bilo zbi­ralni­kov, pol­nih vodá ... tedaj sem bila pri njem kot delo­vo­dja.« Chra­ska je, kakor tudi Lut­her, upo­ra­bil besedo »delo­vo­dja«, ki prav tako kaže na Jezu­sovo izvajal­sko delo­va­nje pri stvarje­nju. Vrs­tico 26 iz psalma 102 v Novi zavezi pono­vno naj­demo v Heb­rej­cem 1,10 in je tam pre­ne­sena na Jezusa: »Ti, Gos­pod, si v zače­tku ute­me­l­jil zem­ljo in nebesa so delo tvo­jih rok.«

Kako je Stvar­nik nare­dil svoja dela?

Če vpra­šu­jemo, kako je Stvar­nik nare­dil svoje stvar­s­tvo, nam Sveto pismo razo­dene tele Stvar­ni­kove metode:

  • po Božji besedi: Psalm 33,6; Janez 1,1-4
  • brez izho­diš­čne snovi: Heb­rej­cem 11,3
  • po Božji moči: Jere­mija 10,12
  • po Božji mod­ro­sti: Psalm 104,24; Kolo­ša­nom 2,3
  • po Božji volji: 1. Mojzes 1,26; Razo­de­tje 4,11
  • po Božjem Sinu: Janez 1,1-4; Janez 1,10;
    Kolo­ša­nom 1,15-17
  • po Jezu­so­vih bis­tve­nih zna­čil­no­s­tih:
    Matej 11,29; Janez 10,11.

Ti dejav­niki so začeli delo­vati znot­raj šest dni stvarje­nja. Niso pod­vr­ženi nara­vos­lov­nemu dogaja­nju in so zaradi tega doje­m­ljivi zgolj po veri. Dana­š­nji nara­vni zakoni ure­ju­jejo poteke v našem svetu; toda niso vzrok, tem­več šele rezul­tat stvarje­nja.

Kaj nam je dano v Jezusu Kri­s­tusu?

On je temelj, na kate­rem lahko gra­dimo svoje živ­lje­nje. Neka banka za sta­no­vanj­ska poso­jila in var­če­va­nje dela reklamo z ges­lom: »Na teh kam­nih lahko zidate.« O Kris­tusu res­ni­čno lahko rečemo: »Na tem fun­da­mentu lahko teme­l­jite.«

V Kris­tusu ima vse svoj temelj: stvarje­nje, Sveto pismo, vera, odre­še­nje, mir, upa­nje, pot k Očetu, cilj živ­lje­nja.

Kri­s­tus je nep­re­ma­k­ljiva trdna skala (1. Korin­ča­nom 10,4), ob kateri se pre­la­m­ljajo vsi od člo­veka izmi­š­ljeni sis­temi. Če Bog pravi: »Uni­čil bom mod­rost mod­rih« (1. Korin­ča­nom 1,19), potem se to dogaja ob Jezu­sovi skali. Ide­olo­gije, atei­zmi in evolu­cij­ski sis­temi se raz­bi­jejo ob njem. Tudi nji­hovi zas­top­niki bodo nekoč morali pri­pog­niti svoja kolena pred tem Gos­po­dom (Fili­p­lja­nom 2,10), tudi če zdaj še tako silo­vito odkla­n­jajo »načrto­valca«, »obli­ko­valca«, »stvar­nika« in »odre­še­nika«.

Zakaj je evolu­cij­ska teo­rija tako nevarna?

Ne pos­re­duje nam zgolj napač­nega pogleda na svet, tem­več nas pelje v brez­up­nost, kakor jo je nem­ški pisa­telj Jean Paul zadeto opi­sal: »Ni Boga... Togi in mol­čeči nič! Mrzla večna nuj­nost! Noro nak­lju­čje... Kako je vsak tako sam v daljni mrt­va­ški gro­b­nici vesolja!«

Evolu­cij­ska teo­rija trdi, da lahko raz­loži ta svet brez stvar­nika. Zaradi tega dosle­dno zape­l­juje ljudi k atei­zmu, z atei­s­tič­nim pogle­dom pa po Jezu­so­vem pri­če­va­nju pris­ta­nemo v peklu: »Kdor pa ne bo sprejel vere, bo obso­jen« (Marko 16,16). Neka­teri sku­šajo evolu­cijo raz­lo­žiti kot delo­vno metodo Boga. Če pa bi Bog ustva­ril svet po evolu­ciji, potem

  • ne bi bilo prvega člo­veš­kega para
  • tudi ne bi bilo nika­kega greha, ker je »agre­sija vztraj­nik, ki poga­nja evolu­cijo« (Joac­him Illies)
  • potem bi Bog upo­ra­bil smrt kot sred­s­tvo stvarje­nja
  • potem bi odre­še­nju po Jezusu, ki ga v pri­mer­javi z gre­š­nim Ada­mom ime­nu­jemo tudi »zad­njega Adama« (1. Korin­ča­nom 15,45), bila odv­zeta ute­me­l­ji­tev.

Te izjave doka­zu­jejo, da tako ime­no­vana »tei­sti­čna evolu­cija« raz­pu­šča Sveto pismo v nje­go­vih teme­l­jih in ga potemta­kem zav­rača. Zaradi tega lahko to napa­čno idejo do dna duše odkla­n­jamo.

Osup­ljiva misel

Spoz­nali smo Jezusa kot Stvar­nika vseh stvari. On je tisti, ki je bil od veko­maj in je kralj nebeš­kega kra­l­jes­tva. Njemu je dana vsa oblast v nebe­sih in na zemlji (Matej 28,18). Mar lahko doja­memo nas­led­njo osu­p­ljivo misel? Mož na križu na Gol­goti in Stvar­nik tega sveta in vsega živ­lje­nja sta ena in ista oseba! V svoji nei­z­mer­ljivi lju­be­zni do nas se je dal kri­žati in se ni bra­nil, da bi nam bila odprta vrata v nebesa. Kdor to zavrže, izgubi vse: »Le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odre­še­nje?« (Heb­rej­cem 2,3). Kdor ga sprejme, dobi vse: »Kdor pos­luša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno živ­lje­nje in ne pride v obso­dbo, tem­več je pre­sto­pil iz smrti v živ­lje­nje« (Janez 5,24). Pro­site Gos­poda Jezusa za odpu­š­ča­nje vseh svo­jih gre­hov, da lahko obsta­nete v Božji sodbi, sprej­mite ga kot svo­jega oseb­nega Stvar­nika in Odre­še­nika ter poj­dite za njim.

Dire­k­tor in profe­sor v pokoju
dr. inž. Werner Gitt

Dietmar Langmann
Mit Gott erlebt

Warum gerade mein Bruder? Was wäre mit mir, wenn mein Leben so plötzlich zu Ende wäre?

mehr  
Fragen über Gott
Was ist die Dreieinigkeit?

Eine häufige missverstandene Vorstellung von Gott betrifft die Lehre von der Dreieinigkeit.

mehr  
Fragen über Jesus Christus
Warum soll ich glauben, dass Jesus behauptet hat Gott zu sein?

Das Neue Testament setzt Jesus mit dem Schöpfer des Universums gleich.

mehr